Nagrada na natečaju Civilne zaščite Slovenije
Na letošnjem literarnem natečaju Civilne zaščite Slovenije z naslovom »Naravne in druge nesreče« – Pozor, nevarne snovi, sta pod mentorstvom učiteljice Anite Nedeljkovič Andlovic priznanje prejela Ian Črlenec (6. razred) in Lucija Glažar (9. razred), in sicer na območni ravni. Lucijin spis je bil uvrščen naprej in tako bo prejela nagrado na državni ravni. Lucija Glažar je v sredo, 17. maja 2017 ob 10. uri povabljena na podelitev nagrad v Izobraževalni center za zaščito in reševanje na Igu.
Čestitamo!
Spis Lucije Glažar si lahko preberete spodaj:
ODLIČEN DAN, KI SE SPREVRŽE V KATASTROFO
Bil je lep, sončen dan. Mislim, da je bila to ravno prva sobota v mesecu, ko se z družino odpravimo na izlet. Mislila sem, da bo to spet kakšen izlet v muzej. Teh nimam prav rada, zato tisti dan nisem bila najboljše volje, ampak ta slaba volja se je nadaljevala še naprej, ko sem videla in občutila eno najbolj nevarnih stvari na svetu.
Ravno smo sedli v avto in se odpeljali z dvorišča, že je mama začela razmišljati, kam bi se lahko odpravili. Tako kot jaz, tudi oče ne mara obiskov muzejev, zato je predlagal, da gremo kam v naravo. To idejo je mama kar takoj izbrisala in rekla, da ne bomo sončne sobote porabili za sprehode, temveč za to, da se iz tega kaj naučimo. Jaz sem bila cel čas tiho in poslušala glasbo na slušalkah, ampak še skozi slušalke sem lahko slišala mamo in očeta, kako se prepirata. Ker pa oče ni imel rad prepirov, je rekel mami, da lahko gremo v muzej, samo da bo tiho. Tudi moj brat ni kazal velikih znakov življenja, tako kot jaz, le da on ni poslušal glasbe, temveč je igral igrice na svojem butastem tabličnem računalniku, katerega se jaz še dotakniti ne smem.
Ko smo že skoraj prispeli na cilj, se je pred nas vrinil velik tovornjak s cisterno, katerega še nikoli poprej nisem videla. Ne vem, kako je to mogoče, da se ta ogromna zver vrine ravno pred naš mali avto, katerega še mravlja lahko pohodi. Kar nekaj časa smo vozili po ozkih ovinkih in teh ovinkov ni bilo ne konca ne kraja. Oče je bil že tako jezen, da bi najrajši stopil iz avta in šel peš, kot pa da še dve minuti vozi za tem tovornjakom po teh ozkih ovinkih.
Ko smo že videli ravno cesto pred sabo, pa je mimo nas kot strela pridrvel avto in to ravno po naši strani, ampak z druge smeri. Seveda smo se mu le malo lahko umaknili, toliko da ne bi povzročili nesreče, ampak pri tovornjaku pa ni bilo tako. Ko se je hotel umakniti, je šel preblizu roba ceste in že mu je spodrsnilo in je se je prevrnil v nek gozd. Ravno smo se pripravljali, da bomo speljali, je mama zavpila, da moramo pomagati ponesrečencu. Hotela je steči iz avta, a jo je oče potegnil nazaj na sedež in ji rekel, da tako pa ne gre. Da je ponesrečenec vendar v cisterni, polni nevarnih snovi, ki lahko vsak čas vnamejo in eksplodirajo. Oče je odprl stare rane in mami rekel, da je noče izgubiti, kakor je pred leti svojega brata. Tudi sama sem se z grenkobo v srcu spomnila stričeve nesreče, ko je kot voznik tovornjaka umrl v prometni nesreči. To je tudi mamo malo pretreslo in si je premislila. Takoj je v roke pograbila telefon in poklicala številko 112. Ta čas pa sva midva z bratom po očetovih naročilih na cesto postavila trikotnik, ki naj bi druge voznike opozoril, naj vozijo počasi. Oče je med tem usmerjal promet, saj je kar nekaj let delal pri policiji, zdaj pa se bolj vidi v izdelovanju lesenih izdelkov. Kakor hitro se je dalo, so prišli policisti, gasilci in reševalci. Gasilci so hitro začeli prazniti cisterno, policisti so zavarovali območje in šli iskat povzročitelja nesreče, reševalci pa so hoteli poškodovanega voznika, kakor hitro se je dalo odpeljati v bolnišnico.
Med vsem tem direndajem je k očetu pristopil velik in močan policist ter se mu iz srca zahvalil za usmerjanje prometa. Če ne bi bilo njega, bi bila katastrofa lahko še trikrat večja. Pohvalil je tudi mene in brata ter mamo, nanjo ne smem pozabiti, saj je prav ona prva hotela pomagati, ko smo hoteli mi trije odpeljati proč. Policisti so nam čez nekaj ur povedali, da so prijeli povzročitelja. Zraven pa še veselo novico, da se je v gozd zlilo zelo malo nevarnih snovi. Za to gredo pohvale gasilcem, ki so po našem posredovanju zares hitro prihiteli na kraj nesreče. Rekli so nam tudi, naj se naslednji dan zglasimo na njihovi postaji, da prejmemo nagrado, ki jo navadno poklonijo tistim, ki jim ni vseeno za druge okoli sebe in za naravo.
Po teh besedah smo se odpravili domov in še cel dan nismo mogli verjeti, da smo nekomu rešili življenje.
Iz tega dogodka sem se nekaj naučila, in to je, da v nesreči ne smeš stran, temveč moraš drugim pomagati, saj se to lahko zgodi tudi tebi. Takrat boš varen, saj boš vedel, da ti bo nekdo pomagal.
Avtorica: Lucija Glažar, 9. razred
Kategorija: učenci III. triletja OŠ; Šola: Osnovna šola Košana, Dolnja Košana 61, 6256 Košana
Mentorica: Anita Nedeljkovič Andlovic; Izpostava URSZR Postojna.
